Ko sva se z možem odločila, da bova ob prenovi postavila v stanovanje kamin, sva razmišljala, kakšnega bova izbrala. Jaz sem bila sprva takoj za kamin z odprtim ognjem. Mož je pripomnil, da bova potrebovala prostor za drva. Zalogo drv bi morala imeti tudi v kleti ali v garaži, saj je nemogoče hraniti večjo količino v stanovanju. Poleg tega imamo do stanovanja veliko stopnic, zato bo treba drva nositi v stanovanje.
Predlagal mi je, da si pogledava spletno stran, kjer so opisani vsi kamini za dnevno sobo, in se nato odločiva, čeprav sem imela občutek, da mož o tem že nekaj ve. Skupaj sva si ogledala kamine, ki bi bili primerni za nas, in prebrala njihove značilnosti. Želela sem pravi kamin, kjer se sliši šelestenje ognja in plamenov. Kmalu sem videla, da so takšni kamini lahko tudi nevarni, zlasti če izskočijo iskrice in se kaj vname. Nadaljevala sem z branjem strani, ki je opisovala in priporočala, kateri kamini za dnevno sobo so primerni in varni. Med njimi so bili plinski in električni kamini. Električni so se mi zdeli glede na drugo izbiro še najprimernejši: ne potrebujejo dimnika in jih ni treba čistiti, hkrati pa so dekorativni. Pri teh pa je vprašljiva poraba elektrike, saj skoraj vedno dobivamo položnice z vedno višjimi zneski. Kamini na bioetanol me niso zanimali, sicer pa prav tako ne potrebujejo dimnika; njihova namestitev je hitra in enostavna, lahko pa se tudi prestavljajo. Med vsemi kamini za dnevno sobo me ni prepričal noben, razen klasičnega. Potem pa je mož predlagal, da bi se morda odločila za kaminski vložek, v katerem lahko prav tako kurimo z drvmi.
Če rešiva težavo s prostorom, bi bil on raje za kaminski vložek, ker je vseeno varnejši: iz njega ne morejo zleteti iskre, po prostoru se ne bo širil dim, toplota pa se bolje nadzira. Tako sva se na koncu odločila za kaminski vložek.